Submit your work, meet writers and drop the ads. Become a member
DivineDao3 Mar 2018
Premene:
žareča snežinka trepetlikave svetlobe
simetrično čarno luč sipajoče žarkovno krmilo
čudovito plovne ogromne lesene jadrnice Masaru
Emotov poligon raziskovanja v svetlobnem mediju
sferično lep kristalno snežen Miklavžev, Božično
Novoletni okrasek kozmičnega daru meni –  ki sem
uzrla čudežno igro-lepoto svetlobe na tvoji sivomodri
šarenici, v tvojem ljubečem pogledu, najprej v enem,
nato še v drugem
dvojni čudež živosti lesketa luči, ljubeče bližine;refleksija refleksije odsevanj neustavljive zavesti bivanja
pobliskovanje žarkov zajetih v objemu strukture sveta – sveta geometrija najine ljubeče pripadnosti
v tem preresnem svetu
Ampak –
Najprej si se uzrl v meni!
Postal si dvojni čudež v odsevu
Ti – ljubljeni  –  kot punčica mojih oči
Ti  –  ljubi fant, moj moški resničnih dni
DivineDao3 Apr 2017
Ko sem bila majhna
Sem bila večja

Imela sem se rada
Dirjala sem naokrog
Se odbijala od gravitacijskega privlaka

Razposajeni prameni črnih las
So vihrali za menoj
Ob stojah, premetih pod menoj
Nad mano? Nima veze!
Nobene višje sile!
Le nebo, trava, prijatelji
Družina in jaz.
Lepa, polna eksplozivne športne moči, zdrava.
Srečen otrok. Ljubljen. Ljubljena.
Na konju občasno slamnata bilka v laseh
Več griv v elegantnem drncu vihra prosto
Svobodni razkuštranci smo bili.
Na dilcah v skokih na črni čez kucle v jarkem blesketu
Pomrznjen pršec
Juuuuuuuuuhwwuu
Mavrica
Morje
Taborniki
Blokovski mulci v kompaniji s tistimi z vrtovi.

Pa knjige. Gore. Gorske koče. Gledališče.Gobe. Pozdravi. Kino. Potepuške mačke. Mir. Nič reklam. Pesem. Taborni ognji. Tarok.
Šah. Štopanje po vesolju. Veselje bivanja.
DivineDao3 Jan 2017
Pisala bom
tebi, večna ženska
tebi, ki te ljubim*



Ne nasedaj
na sipine
mrtvih čričkov


Ne pusti se
zapeljati vzdihom
tisočerih zvezd


Na poltenem črnilu
čudežnega vsemirja
spijo mrtve in sanjajo
da še živijo.


Deklica je nosila
hladno vodo v vrču


tvojim gorečim željam,
tvojemu gorkemu glasu,
(ki mu ni bilo moč uiti ...)
tvojim lačnim ustnicam
je Eluard natrosil prgišče
zlatih robidnic in suhih sliv


Medtem je prišla
Ženska


mrzličnih korakov,
ljubeča, in lepih oči;


stopila je vesela med
visoke trave tvojih misli
in odtalila ledene angele
tvojega zamrznjenega pogleda.


Nosila ti je pisanih, dehtečih cvetov
in peresa redkih ptic
so sladko
drhtela med tvojimi poljubi.


Zapisala je nevidno, čutno sled
na tvojo minljivost,
na tvojo čudno prosojnost.


Indigo čolnički škripajo
na rdečem nebu in valovi
pljivkajočih vekov zibljejo
lepe samotne ladje.


Ona to vidi;
Sončni žarki se usipljejo čez krov,
razprta jadra udarjajo ob nebo in
kraguljčki žuborijo v nežnem vetru.


Najina rana ni indigo, ne, ni
obarvana
ne, ljubica moja, motiš se!


Najina rana je slepa
pega na soncu, bel
marmor Apolonov,
obupan krik v
praznino


zoglenelih ciklam, belih oleandrov
zdravilnega pljučnika in nečimrnih podleskov.


Vrtnice so večno posajene v kodre bujne
Venere, v njeno bisernico, v slast rodnosti.




Ti drhtiš,
Neviden fragment popolne pesmi
pleše v tebi, ljuba moja
v tebi, ženska moja
ki nosiš črne hlače
in kriliš
z majhnimi sijočimi dlanmi;

A na mehkih blazinah, prepredenimi
z metulji in travniki,
na skrivaj jočeš pred strašno tkanino ljubezni
bežiš na varno pod in pred lovilci sanj

in se izgubljaš

in se imenitno vedeš
med tesnobo izgub in upanj
zvijaš svojo mladost
rušiš in gradiš
mostove
padaš in letiš
naslonjena na črne borovce,
na vijolično luč, na
rdečkasto trto upanja.




~♡~~♡~~♡~~♡~





Ne, ne razumem te! ljubka,
puhasta čopka. Neskončno prikupna si.
Lepa si!

A tako prismojena:

Zakaj si zažgala smotko zlatega tobaka v čisti belini snega!?
Zakaj si zažgala rjava dišeča zrna!? zakaj si drugim dovolila,
da jih zmeljejo, da! zakaj si vulkanskim izbruhom pustila, da pogasijo modro oranžne plamene tvoje neomajne vere v red, v harmonijo. Ahhh ... vse je na pravem mestu!
Zakaj danes, ko se snežen dan preveša v belo megleno noč, prozorna voda vre v rožastem loncu pod rumeno lučjo
in zakaj se zdi, da Zeleno Taro za vogalom vidi le tisti, ki hoče.
Zakaj ta zmuzljivi čas prijetno ne brbota v rdečem Emo lončku, v tistem mojem najljubšem
z belimi pikami in s črnim pokrovom!? Zakaj vendar!?

Veš kaj, ljuba moja! Ni še prepozno! Lahko zamešaš esenco
Čarobnega gozda v ravno prav vročo substanco življenja
in si zvariš pravljico. Naslednjič zeleno lepoto Miyazakija. . .
Mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm
Od Lorce Paza Eluarda do Moderne Myazakija po Žensko
DivineDao3 Nov 2016
~~~

Medtem ko sem te čakal v lobiju Bolšoj teatra, ves zadet od prve prave zaljubljenosti, se mi je tudi mesečina, ki je bledo posijala skozi vitraž tik pod visokim stropom naenkrat zazdela kot sanjska reka svetlobe, ki te z ritmičnimi koraki nezadržno nosi proti mojim objemom.

Zaprl sem oči in videl ljubezni nekdanjih dni kako se prekopicujejo v nasladnih trenutkih srečne golote in krikov razočaranj proti koncu vsake  zgodbe. Vrivala se mi je misel, da bi vse te podobe hrepenenj in frustracij iz osebnega materiala podzavesti potisnil na plano in naredil iz njih kolaž na platnu Hieronymusa Boscha in jih vtaknil v njegov temačno estetski vrt dobrega in zla. Nato bi umetnino z baklo dobro namočeno v dišečo smolo borovcev in cipres z olajšanjem zažgal in divje plesal na ostankih gorečega pepela; se končno osvobodil vsega kar me potiska v to kar več nisem.

Odprl sem oči in si predstavljal, da je moja duša zopet čista in brezmadežna, kot takrat ko si me prevrnila v mehko poletno travo in posula s slastnimi poljubi. Jaz pa sem se smejal in te ljubil in ljubil te puhaste oblake na jasnem nebu in ljubil tebe, kot da si edina ženska na svetu, ki sem jo kdajkoli sploh poznal.


~~~

— The End —