Submit your work, meet writers and drop the ads. Become a member
Jan 2017
Pisala bom
tebi, večna ženska
tebi, ki te ljubim*



Ne nasedaj
na sipine
mrtvih čričkov


Ne pusti se
zapeljati vzdihom
tisočerih zvezd


Na poltenem črnilu
čudežnega vsemirja
spijo mrtve in sanjajo
da še živijo.


Deklica je nosila
hladno vodo v vrču


tvojim gorečim željam,
tvojemu gorkemu glasu,
(ki mu ni bilo moč uiti ...)
tvojim lačnim ustnicam
je Eluard natrosil prgišče
zlatih robidnic in suhih sliv


Medtem je prišla
Ženska


mrzličnih korakov,
ljubeča, in lepih oči;


stopila je vesela med
visoke trave tvojih misli
in odtalila ledene angele
tvojega zamrznjenega pogleda.


Nosila ti je pisanih, dehtečih cvetov
in peresa redkih ptic
so sladko
drhtela med tvojimi poljubi.


Zapisala je nevidno, čutno sled
na tvojo minljivost,
na tvojo čudno prosojnost.


Indigo čolnički škripajo
na rdečem nebu in valovi
pljivkajočih vekov zibljejo
lepe samotne ladje.


Ona to vidi;
Sončni žarki se usipljejo čez krov,
razprta jadra udarjajo ob nebo in
kraguljčki žuborijo v nežnem vetru.


Najina rana ni indigo, ne, ni
obarvana
ne, ljubica moja, motiš se!


Najina rana je slepa
pega na soncu, bel
marmor Apolonov,
obupan krik v
praznino


zoglenelih ciklam, belih oleandrov
zdravilnega pljučnika in nečimrnih podleskov.


Vrtnice so večno posajene v kodre bujne
Venere, v njeno bisernico, v slast rodnosti.




Ti drhtiš,
Neviden fragment popolne pesmi
pleše v tebi, ljuba moja
v tebi, ženska moja
ki nosiš črne hlače
in kriliš
z majhnimi sijočimi dlanmi;

A na mehkih blazinah, prepredenimi
z metulji in travniki,
na skrivaj jočeš pred strašno tkanino ljubezni
bežiš na varno pod in pred lovilci sanj

in se izgubljaš

in se imenitno vedeš
med tesnobo izgub in upanj
zvijaš svojo mladost
rušiš in gradiš
mostove
padaš in letiš
naslonjena na črne borovce,
na vijolično luč, na
rdečkasto trto upanja.




~♡~~♡~~♡~~♡~





Ne, ne razumem te! ljubka,
puhasta čopka. Neskončno prikupna si.
Lepa si!

A tako prismojena:

Zakaj si zažgala smotko zlatega tobaka v čisti belini snega!?
Zakaj si zažgala rjava dišeča zrna!? zakaj si drugim dovolila,
da jih zmeljejo, da! zakaj si vulkanskim izbruhom pustila, da pogasijo modro oranžne plamene tvoje neomajne vere v red, v harmonijo. Ahhh ... vse je na pravem mestu!
Zakaj danes, ko se snežen dan preveša v belo megleno noč, prozorna voda vre v rožastem loncu pod rumeno lučjo
in zakaj se zdi, da Zeleno Taro za vogalom vidi le tisti, ki hoče.
Zakaj ta zmuzljivi čas prijetno ne brbota v rdečem Emo lončku, v tistem mojem najljubšem
z belimi pikami in s črnim pokrovom!? Zakaj vendar!?

Veš kaj, ljuba moja! Ni še prepozno! Lahko zamešaš esenco
Čarobnega gozda v ravno prav vročo substanco življenja
in si zvariš pravljico. Naslednjič zeleno lepoto Miyazakija. . .
Mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm
Od Lorce Paza Eluarda do Moderne Myazakija po Žensko
DivineDao
Written by
DivineDao  F/Waikiky ⛲ 🏝️ 👸💕🤴 🎊
(F/Waikiky ⛲ 🏝️ 👸💕🤴 🎊)   
835
   --- and yasaman johari
Please log in to view and add comments on poems